Nežna ruska romanca ob spremljavi sivozelenega električnega harmonija in roke učencev, ki pridno prekrivajo belino listov... Da, tudi takšne so bile pred kakšnimi tridesetimi leti ure likovnega pouka pri profesorju Zavolovšku. V eni osebi združena ljubezen do slikarstva, glasbe in poučevanja. Ostro prirezane paličice in rjavo črnilo so učence silili v natančno oblikovanje črk in besed, ki na videz niso imele nobene povezave s slikarjem. A tako kot je pisanje oblikovalo smisel za red, je glasba dajala dušo tistemu, kar je kasneje nastajalo v barvah. Še tako nenavadno mešanje in navidez čudno packanje s čopičem je bilo za profesorja ustvarjanje, ki ga je spodbujal in v vsakem učencu iskal tisto njegovo. Saj ne, da bi vsi postali umetniki, a veliko njih je za vedno začutilo vsaj razumevanje in naklonjenost do likovne umetnosti... Usmirjati razmišljanje in roko odraslega človeka, ki se je podal na pot likovnega ustvarjanja in je željan novih znanj in potrditve, je zahtevno delo, a za človeka Zavolovškovega kova izziv in užitek hkrati. Ničkolikokrat je kot mentor amaterskim ustvarjalcem pomagal morebiti do čisto drobnih, a nadvse pomembnih spoznanj, ki so naravnala misel in čopič v neko drugo, ustvarjalcu lastno smer...Včasih je profesor učencu dovolil vstopiti v svoj delovni kabinet, ki je skrival delček njegovega življenskega smisla - slike. Potrebe po slikarskem ustvarjanju nikoli ni zadušil, samo podredil jo je nuji preživetja. Slikal in razvijal se je ves čas, seden napolnjenih desetletij je zgolj koledarska ločnica v življenju. Umetnik ostaja umetnik, četudi je korak za spoznanje počasnejši in roka hitreje utrujena...

Vlado Vrbič